O kaligrafiji

Zgodovina Pisave

15.000 let pr.n.š.

Kaligrafija - Čudovita umetnost lepopisja
CALIGRAPHICO (Gr.)- lepopisje
Zgodovina in razvoj pisave,
pisnih podlag in pripomočkov

Foto: Poslikave v jami Lascaux v Južni Franciji, vir: Wkipedia

Že dvajset tisoč let pr.n.št., v času paleolitika, so v kraški jami Lascaux (južna Francija) nastale stenske slikarije, ki so se ohranile vse do današnjih dni.
Šestnajst tisoč let pa je moralo miniti, da se je pričela prečudovita zgodba o pisavi.

» Medtem ko se ljudje že milijon let rojevajo in umirajo, pišejo šele šest tisoč let.« - Etiemble

» Pisava v pravem pomenu besede nastane šele v trenutku, ko je organiziran sistem znakov ali
simbolov, s katerimi lahko zapišemo vse, kar mislimo in čutimo.« (Georges Jean, Pisava, spomin človeštva )

Zgodba o pisavi se začne med Tigrisom in Evfratom, v Mezopotamiji. To območje je bilo med šestim in prvim tisočletjem pr.n.št. razdeljeno na Sumersko (na J) in Akadsko državo ( na S), njuni prebivalci pa so govorili dva zelo različna
jezika.

Najstarejši znani pisni zapis je iz 4. tisočletja pr.n.št. - to je tablica iz Uruka, na kateri so razbrali računski zapis. Razvili so PIKTOGRAME, ki predstavljajo določen predmet ali bitje, s povezovanjem le teh pa so lahko izrazili celo misli.

Klinopis

Foto: Sumerščina je bila zadnji in najstarejši jezik, ki so ga razvozlali.
Napis na tablici: Prodaja številnih njiv, verjetno iz Isina, okoli 2600 pr.n.št.
Vir: Wikipedia

3000 let pr.n.št. so piktogrami izginili in pojavil se je KLINOPIS. Ime je dobil po značilni obliki znakov, ki so bili podobni klinom. Uveljavil se je šele, ko so Akadci zavladali nad vso Mezopotamijo (2000 let pr.n.št.) in omogočil, da so lahko zapisali vse, čemur lahko rečemo književnost. Toda kljub razvoju je pisava pomenila privilegij in oblast, saj pisanje in branje klinopisa ni bilo preprosto. Tako so bili pisarji včasih vplivnejši od nepismenih dvorjanov ali celo od samega vladarja.

31 stol. pr.n.št. - 2. stol. n.št.

3300 pr.n.št. - 200 n.št.

Hieroglifi in Papirus

Foto: Hieroglifi na steli v Louvru, okoli 1321 pr.n.št. Vir: Wikipedia

Medtem, ko se je v Mezopotamiji razvijala klinopisna pisava, so se v Egiptu pojavili HIEROGLIFI (gr. za "svete rezbarije" ali pisava bogov). Prikazovali so poenostavljene podobe človeka, živali, rastlin in so v nasprotju s klinopisom, ki je tog ter geometričen, prav lepi in očarljivi.

Pisavo so enako kot v Mezopotamiji, uporabljali v računovodstvu, vzpostavitvi pravnih pravil in celo za književnost. Iz rastline Cyperos Papyros, ki je rasla v močvirjih delte Nila, so izdelovali stvari za vsakdanjo uporabo ( vrvi, sandale, jadra...), iz njenih vlaknatih stebel pa so pripravljali pisno podlago, ki je prinesla pravo revolucijo na področju pisanja - papirus.

To pisno podlago so uporabljali že od 3. tisočletja pr.n.št. Nanj so pisali s trsteno paličico, ki je imela kovano ali prirezano konico, za črnilo pa so uporabljali sajasti prah, vodo in utrjevalec - gumiarabikum. Najdaljši zvitek, ki se je ohranil, meri kar dolgih štirideset metrov...

Papirus so izvažali celo v Sredozemlje in tako je kmalu dosegel vrtoglave cene. Kot pisno podlago so uporabljali cenejše apnenčaste kamne, keramiko in celo usnje, ki pa je bilo še dražje kot sam papirus. Nanj pa so pisali samo najdragocenejša besedila.

Kitajske pismenke

Foto: Odtis napisa starih kitajskih pismenk vrezanih v bron, iz dinastije Zhou iz okli 825 pr.n.š., Vir: Wikipedia

Prav na drugi strani sveta se je nekaj tisoč let pr.n.št. Kitajci razvila pisava, ki jo berejo in pišejo - skoraj nespremenjeno- še danes!
Zgodba o pisavi se je skoraj pri vseh ljudstvih pričela enako - z risbami in piktogrami, ki so se najbolj ohranili prav v KITAJSKIH PISMENKAH, kar daje kaligrafiji te pisave prave umetniške razsežnosti.

Na Kitajskem so tudi prvi odkrili PAPIR. Po pisnem izročilu je CAI LUN, dvorjan kitajskega cesarja, iznašel papir okoli leta 105, novejše raziskave pa kažejo, da so ga poznali že leta 49 pr.n.št.

Torej, če povzamemo; klinopisi, hieroglifi in kitajske pismenke, imajo skupno
to, da so sestavljene iz celih besed ali zlogov, za kar je potrebno poznavanje velikega števila posameznih znakov ali pismenk.

konec 2. tisočletja pr.n.št.

od okoli l. 1050 do 150 pr.n.št.

Črkopis, Feničani in Grki

Foto: Feničanska abeceda, na steli Mesha (moabitski kamen), Vir: Wikipedia

Pri ČRKOPISU lahko zapišemo s tridesetimi znaki takorekoč vse.
Začetniki črkopisa - Feničani so bili večinoma trgovci in pomorščaki. Tako so ga začeli širiti po vsem vzhodnem sredozemlju. V 8. stoletju pr.n.št. je na mestu današnje Sirije (Arameja) nastal » aramejski črkopis«, zelo podoben feničanskemu. Pomemben je predvsem zato, ker je bil večji del Stare zaveze napisan prav v omenjenem črkopisu. Vsi ti črkopisi so vsebovali le soglasnike, saj so samoglasniki igrali le majhno vlogo v jeziku.

Torej, ko so si aramejsko pisavo izposodili Grki, so si jo priredili in nastalo je
še sedem samoglasnikov. Za pisno podlago so uporabljali papirus, voščene tablice
ali cenejšo keramiko. Voščene tablice, kot že samo ime pove, so bile prekrite s tanko plastjo voska, na katerega so pisali s šilom ali črtalniki -gr. Stylus. V 5. in 4.
stoletju pr.n.št. je v grškem črkopisu nastala ena najčudovitejših in najbogatejših
književnosti vseh časov (Odiseja, Ilijada...)

Rimska kapitala

Foto: Napis vklesan na dnu Trajanovega stebra v Rimu, dokončanega okoli 113 n.š.
Primer najlepše rimske kapitale vklesane v kamen.
Vir: Wikipedia

Iz grške pisave so nastale zelo zapletene pisave in verjetno tudi rimska abeceda, ki je najverjetneje prednica naše pisave. Okrog 3. stoletja pr.n.št. se je oblikoval latinski črkopis. Rimljani so uporabljali velike črke - RIMSKO KAPITALO, pa tudi RUSTIKO za vklesovanje v kamen, male črke (RIMSKO KURZIVO) pa so uporabljali na drugih pisnih podlagah.

Rimska kapitala je ena najvplivnejših pisav, ki je preživela 2 tisočletji in se še danes uporablja za v oblikovanju (naslovnice, Filmi...) ter vklesovanje v kamen (napisi, nagrobniki...) Skozi stoletja so jo različni mojstri "secirali" do potankosti, saj so želeli vedeti, po kakšnem geometrijskem načelu so jih Rimljani klesali v kamen. Šele v 20. stoletju je to uspelo duhovniku Edwardu Catichu (r.1906), ki je znan po razvoju teze, da Rimska kapitala dolguje svojo obliko, vključno s serifi, uporabi ploščatega čopiča. Njegova najslovitejša knjiga, ki je kaligrafom še danes najbolj v pomoč: Izvor serifa (The Origin of the Serif)

od 200 pr.n.št. do danes

1. stol. pr.n.št. - 3. stol. n.š.

Rimska kurziva in Polunciala

Foto zg.: Stara rimska kurziva, Vir: Wikipedia
Foto sp.: Priročnik za grško in latinsko paleografijo -
v Arhivu sv. Petra v Rimu iz leta 500 n.š.

Iz Rimske kurzive sta čez čas (v 2. in 3. stoletju n.št.) nastali POLUNCIALA (na otoških predelih Evrope: Anglja, Irska) in UNICIALA (zelo velika okrogla pisava, ki so jo uporabljali predvsem za Biblije), ki sta se razširili na vse dele tedanje Evrope, poseljene z Rimljani (do leta 1000). ANTIČNO KVADRATIKO ter RUSTIKO so uporabljali za naslove in inicialke pri vseh pisavah do razvoja Gotice.

Skozi stoletja se je torej pisalo le v latinici in šele okrog 9. stoletja so začeli uporabljati tudi ljudske jezike (staro nemščino in francoščino).

Rustika

Foto: Folio14 recto Vergilius Romanus - vsebuje avtorski portret Vergilija.
Vir: Wikipedia

Rustiko so uporabljali med 1. in 9. stoletjem. Po 5. stoletju pa so te velike črke začele izpadati iz uporabe, vendar so se še naprej uporabljale kot pisava v naslovih in skupaj z uncialo kot pisavo glavnega besedila.

Sprva so pisarji prepisovali na papirusne zvitke - lat. VOLUMEN, toda ti so bili zelo dragi, občutljivi in lahko so jih popisali le po eni strani. Med drugim je bilo iskanje besedil na zvitkih težavno delo.

med 1. in 9. stol. n.št.

od 4. do 8. stoletja našega štetja

Unciala

Foto: Detajl iz žepnega Gospela Sv. Cuthberta - primer Unciale iz zgodnjega 8. stoletja. Vir: Wikipedia

Tudi Unciala, tako kot Rustika in Rimska kapitala, je majuskulna pisava - v celoti napisana z velikimi tiskanimi črkami, ki so jo običajno uporabljali latinski in grški pisarji od 4. do 8. stoletja našega štetja. Uncialne črke so bile uporabljene za pisanje latinščine, pa tudi grščine.

Umetnost pisanja in ILUMINACIJE - okraševanja, pa se ne bi nikoli tako razširila, če ne bi prišla v rabo nova pisna podlaga - PERGAMENT. Le ta je navadno iz ovčje,
telečje ali kozje kože. VELIN (fr. Veau- tele), ki je bil iz telečje kože, je veljal za najboljšega, ker ni vpijal črnila in je najbolje ohranjal barvo. Tako se je lahko začela oblikovati tudi nova pisava, ki je dopuščala bolj okrogle linije, kot hrapav papirus.

Pergament

Foto: Srednjeveški pergamentar, Stadtbibliothek Nürnberg, Amb. 317,2°, fol. 35r
Vir: Wikimedia

Pergament naj bi iznašli v Mali Aziji predvsem zato, ker so se Egipčani v 2. stoletju pr.n.št. uprli izvažati papirus v Pergamon (glavno mesto Male Azije). Tako so se ti morali zateči k novi surovini - živalskim kožam. Po mestu Pergamon je ta nova pisna podlaga dobila tudi ime.

od 263 pr.n.št. do 15. stol. n.š.

Rimski CODEX - Kodeks

Foto: Codex Zacynthius je najstarejši rokopis grške Nove zaveze, ki vsebuje spise zgodnjekrščanskih teologov in svetopisemsko besedilo. Rokopis je bil prepisan okoli leta 700 in vsebuje Lukov evangelij
Vir: https://www.cdh.cam.ac.uk/research

Pergament je pomenil veliko spremembo v svetu pisave, saj je zamenjal nepraktične papirusne zvitke. Pergamentne liste so lahko šivali in prepogibali. Tako je nastala prva knjiga - RIMSKI KODEKS. Z novo pisno podlago so začeli uporabljati gosja peresa, ki so omogočala nove razsežnosti v obliki in kakovosti.

Kodeks (iz latinščine codex; slovensko blok lesa oz. knjiga; mn. codices) je ročnopisana knjiga, ki je nastala v času med pozno antiko do novega veka.

Peresa iz trstike so zamenjala gosja peresa

Foto zg.: Peresa iz trstike, Vir: British museum
Foto sp.: Gosja peresa, Vir: web.ceu.hu

Karl Veliki - Karolinška minuskula

Foto: Karolinški rokopis, c. 831. Rabanus Maurus (levo), z Alkuinom (v sredini), svoje delo posveča nadškofu Odgarju iz Mainza (desno)

Ko je Karl Veliki leta 768 vzpostavil cesarstvo, se je pričela nova kulturna in politična moč. S tem je nastala potreba po stilni in predvsem enotni pisavi.

Karel Veliki se je brez zadržkov predal krščanstvu, dediču rimske civilizacije. Zavzemal se je za to, "da bi znanje in kultura, ki sta pod dolgoletnim jarmom
barbarov skoraj izginila iz Evrope, zopet zaživela.«
(Georges Jean; Pisava, spomin človeštva)

V službi Karla Velikega je Alcuin of York (na zgornji miniaturi) na dvoru je ustanovil SKRIPTORIJ - pisalnico in celo šolo, kjer so se učili umetnosti pisanja. Tako je že od 9. oziroma 10. stoletja imela vsaka opatija in samostan svoj skriptorij, kjer so menihi prepisovali, krasili in vezali manuskripte - rokopise.

Srednjeveški skriptorij

Foto: Ta miniatura Jeana Miélota iz poznega 15. stoletja prikazuje avtorja pri delu, ki piše na pergament "Čudeži naše Gospe" V desni roki drži gosje pero, v levi pa nožič, s katerim sproti prirezuje obrabljeno pero.

Najzahtevnejša dela, ki so jih naročala plemstvo in duhovščina, so izdelali najboljši kaligrafi, ki so bili pravi mojstri v svojem poklicu. Krašenje pa je bilo v rokah iluminatorjev in miniaturistov. Poleg zlatenja inicialk - okrašenih velikih začetnic, so risali tudi razne cvetlice, podobe ljudi in pokrajine - skratka bili so pravi umetniki.

Malo zatem, ko je Karel Veliki prišel na oblast, so začeli uporabljati KAROLINO, ki je očitno nastala pod vplivom polunciale. Postala je vzor pisave za tedanjo celotno Evropo.

6 - 12 stol. n.š.

nastali med 972 in 1039

Brižinskih spomeniki - napisani v karolini

Foto zg.: Brižinski spomeniki - najstarejši ohranjen zapis slovenskega jezika, pa tudi najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku.
Foto sp.: Primer karoline, ki je bila osnova renesančni humanistični minuskuli

Foto: Univerza v poznem srednjem veku, Vir: Wikipedia

Nekje okrog 12. stoletja je lepopisje, ki je bilo skoraj tisoč let monopol duhovščine, postalo posvetno opravilo. Pisarji so se organizirali v cehe, a povpraševanju so obrtniki komaj zadostili. Pisali so uradne dokumente in tudi knjige. Postopoma so začela nastajati dela s področja filozofije, matematike, astronomije in književnosti (Dante; pisal v materinem jeziku - dostopno širšemu krogu ljudi). Kasneje pa tudi priročniki vseh vrst; kuharski, vzgojni, ter celo romani.

V 12. in 13. stoletju so bile ustanovljene prve posvetne univerze, v njihovi bližini pa cehi pisarjev (današnje fotokopirnice :) ), kjer so prepisovali avtorizirana besedila. Seveda pa so si to lahko privoščili le premožnejši štundenti. Združeni obrtniki so
nadzirali tudi učenje novincev, ki so od začetka le risali črte in pripravljali barve. Šolanje je bilo končano v dolgih sedmih letih. V zadnjem delu je učenec izdelal umetniško delo, ki so ga ocenili mojster in družabniki. Če so menili, da delo obvlada, je dobil naslov samostojnega pisarja. Tako je lahko začel na svoje, toda umakniti se je moral daleč od svojega mojstra, da ne bi postala tekmeca.

12. stoletje

12. - 17. stoletje

Pomanjkanje pergamenta - razvoj Gotice

Foto: Primeri gotic: Prva Gotica Tekstura (verzija Quadrata), Gotica Batarda, Gotica Fraktura in Gotica Rotunda, Vir: Wikipedia

Sčasoma so prepisovalci začeli uporabljati ožje in zašiljene črke in s tem pridobili veliko prostora. Peresa pa so ustrezno pisavi začeli prirezovati poševno. Najlepša oblika GOTICE je angleška različica imenovana GOTICA TEKSTURA - po vzorcu, ki ga ustvarjajo njene pokončne črte. Ker pa se je Gotica v Nemčiji uporabljala do sredine 20. stoletja, imamo Gotico vsi za nemško. Toda Gotice so nastajale povsod po Evropi zaradi stiskanja prostora (francoska: BATARDA, italijanska: ROTUNDA, nemška: FRAKTURA). Pergament je bil namreč zelo draga podlaga...

Renesansa - Humanistična Minuskula

Foto: Stran iz knjige ur Giovannija II Bentivoglia, Bologna, c. 1497–1500. Humanistična minuskula z barvnimi verzalkami.

V 14. in 15. stoletju se je v Italiji začenjala renesansa, ki je prinesla tudi novo vrsto pisave imenovano HUMANISTIČNA MINUSKULA.

V tedanjem navdušenju za antiko je moralo namreč biti vse grško ali rimsko; stavbarstvo, kiparstvo, slikarstvo, jezik, pisava in celo način življenja. Tako so se začeli zanimati tudi za antična besedila, ki so jih srečevali v prepisih, nastalih v času od 8. - 12. stoletja. Ta besedila so bila napisana v Karolinški minuskuli - Karolini, zato so mislili, da je tudi pisava antičnega izvora. In tako so jo vzeli za vzor.

Humanistična minuskula je ena najvplivnejših pisav v zgodovini. Njene črke še danes lahko vidimo vsak dan - posvojili so jih tiskarji - najdemo pa jih v časopisih! (TIMES NEW ROMAN)

začetek 15. stoletja

15. in 16. stoletje

Humanistična kurziva - Italika

Foto: Original iz "Delovnega zvezka" avtorja Cataneo. Najlepši primeri Italike
Vir: https://theshapeofletters.wordpress.com/2019/01/21/cataneos-copybook/

V vsakem obdobju se je pisava razvijala v dve smeri. Pisava, ki je bila čitljiva, se je uporabljala za dela, ki so dosegla velik krog ljudi (današnji tisk), druga pa za vsakdanjo rabo in zato so ji tudi rekli kurziva (lat. teči). Ta je bila nagnjena in hitrejša. Tako so Humanistično minuskulo uporabljali kot književno pisavo, HUMANISTIČNO KURZIVO oziroma ITALIKO, pa so uporabljali kot njeno hitrejšo različico.

Od književne oblike razlikuje po nagnjenosti črk. Oblikovno dovršenost je dosegla
v 16. stoletju. Italika je znana tudi po tem, da je bila Kraljica Papeževih pisarn, zato ponekod najdemo tudi izraz: CANCELLARESCA (it. pisarna) Njen stil je sicer preprost, toda zelo zahteven in eleganten. Pravzaprav je vse v kaligrafiji obrnjeno na glavo! Preprosteje, kot izgleda, bolj zahtevno je za pisanje!

Italika je ena najbolj priljubljenih pisav pri današnjih ustvarjalcih kaligrafije. A pot do tja, kamor roka ustvarja prelepe poteze kar sama, je dolga...

Bernardino Cataneo

Foto: detajl iz knjige
Vir: https://theshapeofletters.wordpress.com/2019/01/21/cataneos-copybook/

Bernardino Cataneo je bil pisarski mojster na univerzi v Sieni okoli leta 1544 - 1560. Edini znani ohranjeni primeri njegovega rokopisa so strani v tem prepisu z dne 4. februarja 1545.
Večina knjig in modelov pisav iz renesanse je kopij, odtisov s kovinskih plošč ali lesenih blokov. Rezultat teh natisov je samo odtis. Zato je tale zvezek tako edinstven, saj gre za rokopisni primerek!

16. stoletje

Leta 1440

Guttenberg in tisk

Gutenbergov tiskarki stroj in njegova biblija

V začetku 15. stoletja so besedilo in slike začeli vrezovati v les in tako so nastale knjige lesorezov. Ko je Guttengerg leta 1440 iznašel tisk s premičnimi črkami (Kitajci so jih poznali že v 11. stoletju), je bilo tiskarstvo le podaljšek pisave na roko. Tiskana knjiga je morala biti enako dobro zasnovana in izdelana kot druge rokopisne knjige.

V tem se kaže veličina Guttenbergove Biblije, ki jo je natisnil leta 1450. Predvsem pa je doumel pomen nove pisne podlage - papirja, ki so ga Kitajci že stoletja uporabljali.

Gutenbergov na novo zasnovan ročni kalup je omogočil natančno in hitro izdelavo kovinskih premičnih črk v velikih količinah. Njegova dva izuma, ročni kalup in tiskarski stroj premičnega tipa, sta skupaj drastično znižala stroške tiskanja knjig in drugih dokumentov v Evropi, zlasti za krajše naklade. Iz Mainza se je premični tiskarski stroj v nekaj desetletjih razširil v več kot dvesto mest po evropskih državah. Do leta 1500 so tiskarne, ki so delovale po vsej zahodni Evropi, proizvedle že več kot dvajset milijonov zvezkov!

Razvoj pisav se je tako obrnil v oblikovanje za tiskarske namene in za vsakodnevne potrebe.

Copperplate

Foto: pisava Copperplate
Vir: https://depositphotos.com

Copperplate - Izraz izvira iz bakrotiska - globokega tiska z bakrenimi ploščami in označuje enega izmed najbolj znanih in cenjenih kaligrafskih stilov vseh časov.

Prvič se je zgodilo to, da so kaligrafi pisavo vzeli od graverjev in ne obratno, kot je bilo prej. Copperplate je bil nedvomno najbolj razširjena pisava v obdobju med 17. in 18. stoletjem, njen vpliv pa se ni razširil le po Evropi, ampak tudi Severni Ameriki ter Avstraliji. Postal je vzor za šolski lepopis v državah sveta, ki uporabljajo latinico.

17. in 18. stoletje

1872 - 1944

Edward Johnston

ki ga skupaj z Rudolfom Kochom štejejo za očeta sodobne kaligrafije. Za osnovno pisavo je vzel humanistično minuskolo in jo preoblikoval v osnovno pisavo - Foundational, s katero ponavadi začnemo na kaligrafskih tečajih.
Znan je seveda tudi po oblikovanju pisave sans-serif Johnston, ki je bila uporabljena v celotnem sistemu londonske podzemne železnice. Prav tako je preoblikoval slavni okrogel simbol UNDERGROUND.

Herman Zapf

Foto: Vir: https://www.fastcompany.com/3047282/type-legend-hermann-zapf-dies

Naj zaključim z najvplivnejšim kaligrafom prejšnjega stoletja. To je Herman Zapf - nemški kaligraf oblikovalec fontov, ki je živel v Darmstadtu v Nemčiji. Bil je poročen s kaligrafinjo in oblikovalko fontov Gudrun Zapf-von Hesse. Pisave, ki jih je oblikoval vključujejo Palatino, Optima in najslavnejšo med njimi Zapfino.

1918 – 2015